Romanje na Bavarsko in v Švico

Okrog štirideset Pograjcev, skupaj z župnikom Bogdanom se nas je pridružilo dekanijskemu romanju, ki je bilo od 26. do 30. aprila. Dva avtobusa romarjev in sedem duhovnikov nas je prvi dan pot vodila čez Avstrijo – mimo Salzburga, na Bavarsko. Najprej smo šli do Chiemsee-ja, kjer sta slovenska kneza Gorazd in Hotimir okoli leta 745 prejela krst. Proti večeru pa smo prispeli na cilj tega dneva, v Altetting, kjer je velika Marijina božja pot Nemcev in drugih evropskih narodov. Drugi dan naše poti smo se ustavili v Ottobeurenu na Bavarskem. Temu kraju daje veličastno podobo baročna romarska cerkev. Prevzeti od vsega lepega, kar je polepšalo tudi sončno vreme in cvetoča pomlad smo prispeli v Švico, kjer smo se ustavili ob mogočnih slapovih na reki Ren. Tako smo bili že na polovici našega romanja, dve noči smo še prespali v Einsiedelnu, kjer je v središču kraja velika Marijina cerkev s samostanom. Od tu smo se predzadnji dan odpeljali proti notranjosti Švice, med visoke gore, ki so bile pobeljene z novim snegom. Tudi goro Pilatus smo videli, kamor pelje najvišja zobata železnica na svetu. Med potjo smo občudovali poseljene bregove na katerih se pase živina. Njihove hiše imajo veliko lesa in se kar stapljajo s pokrajino – ta preprostost in povezanost z okoljem je razlog te lepote, ki ne dopušča, da bi nas kakšna neprimerna gradnja vznemirjala med potovanjem skozi te kraje. Nas pa so ta dan vseeno vznemirili kraji povezani s svetniškim likom svetega Nikolaja iz Flue (1417-1487), ki so ga klicali brat Klaus. Razlog njegovega svetništva je najprej to, da je bil kmet, mož in oče desetih otrok, ki je bil spoštovan daleč okoli. Sporazumno s svojo ženo Dorotejo je sledil notranjemu glasu, ki ga je vabil v samoto. Na tak način je preživel zadnjih dvajset let njegovega življenja. Znano je, da se je preživljal z vodo in svetim obhajilom, katerega je vsak dan zaužil pri sveti maši v Sachselu, ki je kakšno uro hoda oddaljena od njegovega preprostega bivališča v Ranftu. Brat Klaus je imel poseben božji dar – veliko je naredil za mir, s tem je vplival na politično življenje Švice in med drugim rešil tudi švicarsko konfederacijo pred razpadom. Njegov kip je postavljen pred vladno palačo v Bernu. Mi nismo obiskali njihovega glavnega mesta, ustavili pa smo se v Luzernu, ki je veliko kulturno središče Švice. Podobo temu mestu daje leseni most, ki je bil v zgodovini pomemben za prehode preko Alp. Ta most je večkrat gorel, a je obnovljen in še danes služi za povezavo mesta, ki leži ob reki Reuss. Od tu smo se mimo Zurichega jezera vračali v Einseidelen, kjer smo zvečer imeli križev pot ob postajah križevega pota, ki so postavljene po pobočju hriba nad mestom. S kalvarije smo imeli dober razgled na umetni smučarski skakalnici, ki sta nad mestom. Tudi zadnji dan našega romanja smo imeli sveto mašo – ta je bila v kapeli mogočne romarske cerkve v Einseidelenu. V to svetišče enkrat letno poromajo Slovenci, ki živijo v Švici. Nam se je pri tej nedeljski sveti maši, na nedeljo Dobrega pastirja pridružil duhovnik David (sošolec od našega župnika Bogdana), ki deluje med Slovenci v Švici. Poleg njega pa je prišla tudi Pograjka, Hostarjeva Jelka, ki že več desetletij dela v tej tuji deželi. Pri sveti maši smo preko teh dveh gostov občutili neko povezanost z vsemi našimi ljudmi po svetu, predvsem pa z vsemi duhovniki, ki so kot dobri pastirji za ovce, ki so jim zaupane. Mi smo se poslovili od duhovnika Davida in gospe Jelke in hkrati tega kraj. Pričeli smo se vračati proti domu. Med potjo po Švici smo se ustavili še v mestu Chur, kjer je služboval škof Alojzij Šuštar. Od tu pa smo se z vlakom odpeljali v St. Moritz, ki leži med mogočnimi hribi. Iz tega smučarskega središča smo nadaljevali našo pot proti Avstriji in Insbrucku ter naprej do Chemseeja, kjer smo prišli na že znano pot, ta nas je naprej vodila čez vso Avstrijo. Polni doživetij smo se srečno vrnili domov. Velika hvala gre najprej Bogu, da nam je naklonil tako lepe sončne dneve in dobre voditelje, predvsem p. Petra Lavriha, dekana, p. Marijana Čudna in našega župnika Bogdana. Ti so kot dobri pastirji skrbeli za našo dušno in telesno hrano.

Jelka Koprivec