Sveta noč, blažena noč

Po štiritedenskih pripravah je prišel dan, je prišel večer in je prišla noč Ta noč ni bila navadna - bila je Sveta noč. Noč, ko smo počastili rojstvo našega Odrešenika. Vse skupaj se je začelo že pred adventom. Prvi znak, da je skrivnostna noč skoraj pred vrati, je bilo nabiranje mahu za župnijske jaslice. Letos sicer v okrnjeni zasedbi, saj je vreme odneslo skupno župnijsko nabiranje. Ko smo prižgali prvo adventno svečo pa je šlo že zares. V župnijski cerkvi so jasličarji začeli s postavljanjem jaslic. Po tretji adventni nedelji se je začela Božična devetdnevnica. Kot že leta doslej, so otroci v njej sodelovali pri postavljanju jaslic. Gradili so most, ki naj bi povezoval nas z jaslicami predvsem pa z njihovo tematiko - vera slovenskega človeka v preteklosti. Zadnjo adventno nedeljo smo se popoldne zbrali k spokornem bogoslužju in spovedi.
V ponedeljek so zvonovi pod večer naznanili, da se začenja sveti večer. Ob pol polnoči smo se zbrali v župnijski cerkvi k Božični akademiji. Nato je iz vseh grl zadonela slovesna še danes čarobna pesem Sveta noč. Z njo smo začeli slovesno sveto mašo, s katero smo počastili malo Dete, ki si je izbralo za svoj prihod skromne jasli in preko njih vzpostavilo stik s slehernim zemljanom.


Želimo Vam, da Vam novorojeno dete prinese obilo miru in Božjega blagoslova!

Podelitev misijonskega križa

Nedelja 25.11. 2012 je znova pokazala, da je Polhov Gradec res prava živa župnija. Ta dan je namreč ljubljanski nadškof dr. Anton Stres podelil misijonski križ Blažu Krmelju, ki kot laični misijonar odhaja za tri leta na Madagaskar, kjer že dolga leta deluje njegov stric - duhovnik Janez Krmelj.Slavnostno okrašena cerkev, mlajčki pred njo, mogočno pritrkavanje so kazali, da se dogodka veseli vsa župnija. Kljub temu, da je bila to že tretja maša ta dan, se je cerkev dodobra  napolnila. Ob 15 uri, je nadškof v spremstvu soduhovnikov, diakonov, narodnih noš in ministrantov krenil izpred župnišča v cerkev. Tam je sprevod s svojim petjem pozdravil otroški zbor, ki je nato prepeval tudi skozi celo slovesnost. Med mašno daritvijo, ki jo je daroval g. nadškof, so novega misijonarja pozdravili tudi sodelavci skupine Sled  ki deluje v okviru Misijonskega središča. Pred darovanjem, je g nadškof  blagoslovil misijonski križ in ga izročil Blažu. ob koncu mašne daritve se je predstavnik župnije zahvalil tako Blažu, da je sprejel klic v misijone, kot tudi g. nadškofu, ki je Blaža s podelitvijo križa postavil za doživljenskega misijonarja. Vsi pa smo si edini, da z odhodom Blaža Krmelja na Madagaskar le ta postaja nam še bližji, čeprav smo s tem oddaljenim otokom že sedaj močno povezani.

 V torek, 4. 12. 2012 je Blaž odpotoval na svoj misijon na Madagaskar. Večer pred odhodom so mu mladi skupaj z g. župnikom pripravili podoknico. Utrinek si lahko pogledate na spodnji povezavi




Podoknica Blažu

Farni dan 2012

 »Polhov Gradec se mi je zdel s pogledom iz Srednje vasi kakor Betlehem. Ko sem stopil iz župnišča, me je čakala velika množica župljanov, celo pokopališče jih je bilo in vsi so ploskali. Čudovito – in zvonovi so peli…« so bile besede, ki jih je v knjigi Župnija Polhov Gradec o svojem prihodu zapisal naš nekdanji župnik g. Danijel Kaštrun.

 In zvonovi so mogočno peli tudi v nedeljo 18. septembra, ko se je g. Kaštrun  odzval našemu vabilu in na  farnem dnevu z nami praznoval 50-letnico mašniškega posvečenja. Praznovanje se je pričelo ob 11. uri s sveto mašo v župnijski cerkvi. Ob somaševanju  g Štefana Babič, Bogdana Oražem in Petra Nastran  je mašno daritev daroval zlatomašnik g. Kaštrun. Med mašno daritvijo je v nagovoru poudaril, da se vedno rad spomni na Polhov Gradec in ima v trajnem spominu.mnoge pograjce tudi tiste, ki so se že poslovili s tega sveta.  Po sveti maši, ki jo je s svojim petjem olepševal združeni zbor, smo blagoslovili vodo natočeno v izvirih vseh podružnic. Po blagoslovu se je predstavnik župnijskega sveta zahvalil slavljencu in mu izročil darilo; štolo, kot simbol mašništva, opeko, kot simbol njegovega neutrudnega dela med nami in faksimile Brižinskih spomenikov, kot simbol njegovega prizadevanja za kulturo.

Po sveti maši smo se odpravili na župnijski vrt, kjer je sledilo simbolno zalivanje svetoletne lipe. Vsaka soseska je prebrala prošnjo, nato pa so skupno pristopili k lipi in izpraznili vrče z vodo zajeto v izvirih v neposredni bližini podružničnih cerkva.

Po vrtu je že močno dišalo in spodbujalo tek, zato ni bilo težko sesti za obložene mize k skupnemu obedu. Kuharji in strežno osebje so se zares potrudili, da so se mize šibile od dobrot. Med obedom so se med mizami že sukali tudi otroci ki so prodajali srečke. Izkupiček srečolova smo letos namenili obnovi župnijskih orgel. Naši najmlajši pa se niso dali moti nekaj metrov stran v veselem poskakovanju in dričanju na toboganu. Po kosilu je sledil kulturni program. Najprej so nam pod vodstvom Eme Nartnik zapeli otroci himno letošnjega oratorija. Nato pa je povezovalec na oder povabil letošnjega zlatomašnika g. Kaštruna. V pogovoru, ki je bil razdeljen v tri sklope smo najprej spoznavali zlatomašnikovo otroštvo. V drugem delu pa nam je naš drugi gost g. Štefan Babič, sošolec g, Kaštruna, na izviren hudomušen način pomagal spoznati njuna skupna gimnazijska leta in bogoslovje. Ko smo v tretjem delu obujali skupne spomine iz let, ko je g. Kaštrun deloval med nami, nismo niti opazili, kako je hitro stekel čas in da že zamujamo ob 15.30 uri napovedane litanije. Z željo, da ga nebeški oče še dolgo ohrani zdravega in čilega smo okrog 16.00 zaključili s pogovorom in se odpravili v župnijsko cerkev, kjer smo z litanijami zaokrožili duhovno, družabno in kulturno bogato skupno srečanje.

Oratorij 2012

V dneh od 20 do 24. avgusta je v naši župniji potekal Oratorij. Za preko 100 otrok je skrbelo 30 animatorjev, zato je v tem tednu župnijski vrt kar vrel od dobre volje množice otrok. Pod geslom "Grem jaz" so otroci spoznavali Marijo Dominiko, ustanoviteljico reda Hčera Marije Pomočnice. Dan na oratoriju je ponavadi potekal takole: Tako animatorji kot otroci se začnejo zbirati že okoli pol osme zjutraj. Animatorji zato, da se pripravijo na prihajajoči dan, otroci pa zato, da se lahko vpišejo v želeno delavnico. Začetek oratorija zaznamuje dvig zastav, najprej slovenske, potem pa še oratorijske. Zraven se zapojejo obe
himni. Nato je na vrsti uprizoritev delčka življenja junaka oratorija. Potem se po skupinah
odpravijo na kateheze, pri katerih so razmišljali o pomenu družine, o dolžnosti,  o prostovoljstvu, voditeljstvu... Po katehezah so se razdelili po skupinah v delavnice Letos so spoznavali gasilce, pekli kruh v krušni peči, pekli slaščice, barvali majice, slikali, bili novinarji in biologi ter raziskovali. Po delavnicah je sledilo kosilo in potem še popoldanske igre. Ker je bilo letos zelo vroče, so se otroci najbolj razveselili vodnih iger. Ob 16 - ih se je s spustom zastave dan zaključil.
Vse kar so počeli skozi cel teden so v petek pri zaključni maši in po njej predstavili tudi svojim staršem in vsem prisotnim.

Sprejem kaplana

Po 38 letih, smo v Polhovem Gradcu znova dobili kaplana. Mnogi se še z nostalgijo spomnimo takratnega, na žalost pred 38 leti tragično preminulega kaplana Jureta Ivanušiča, zato je veselje danes še toliko večje.

Cerkev se je kljub dopustom in dejstvu da je bila sreda zvečer dodobra napolnila. Kaplan Peter Nastran je sicer v našo župnijo imenovan predvsem zaradi pomoči pri soupravljanju župnije Črni Vrh, a smo ga vseeno sprejeli za svojega tudi Pograjci.

Cerkev je bila ozaljšana kakor za praznik, pred cerkvenim vhodom so stali mlajčki. Petnajst minut pred osmo zvečer so se v zvoniku oglasili zvonovi izpod rok mladih pritrkovalcev, ki so oznanili, da se začenja slovesen dogodek. Na začetku svete maše je novega kaplana nagovoril predstavnik župnijskega sveta Marjan Bradeško in mu zaželel, da se v našem kraju dobro počuti. Ob tej priložnosti smu mu po rokah Marije Malovrh izročili tudi skromno darilo.

Med sveto mašo, ki jo je ob somaševanju domačega župnika Bogdana Oražma in asistenci diakona Samota daroval že novi kaplan so ob ljudskem petju prepevali tudi (zaradi dopustov sicer okrnjeni) vsi trije pevski zbori naše župnije.

Po sveti maši se je novi kaplan srečal še s predstavniki Župnijskega pastoralnega sveta.

Prvo sveto obhajilo

Na Binkoštno nedeljo, 27. 05. 2012, je 30 tretješolcev prvič pristopilo k oghajilni mizi. Na ta srečni dogodek so se pripravljali kar tri dolga leta - zadnje mesece pa še prav skrbno. Že od začetka letošnjega veroučnega leta so bile vse misli in delo uprjene na ta dan. V Adventu so obiskovali devetdnevnico, v postu so hodili k križevem potu. Še prav posebej so se potrudili zadnji mesec, ko so redno obiskovali šmarnično pobožnost. Zadnji petek so se skupaj s starši zbrali pri sveti spovedi. Starši so poskrbeli tudi za zunanjo lepoto praznika, saj so skrbno očistili cerkev in prostor pred župniščem od koder je v nedeljo krenil sprevod v cerkev. Pred vhodom v cerkev so postavili mlajčke, ki so že na daleč oznanjali, da imamo v župniji prvoobhajance. V nedeljo so slovesni praznik prvi oznanili zvonovi, ki so se oglasili pod rokami domačih pritrkovalcev. Ob vstopu v slovesno okrašeno cerkev je prvoobhajance pozdravila tudi pesem domačega otroškega pevskega zbora, pri katerem jih tudi veliko prepeva. Sveto mašo je ob asistenci diakona Samota daroval domači župnik Bogdan. Na začetku so starši otrokom izročili sveče, prižgane ob velikonočni sveči, otroci so nato izpovedali vero. V pridigi je g. župnik na kratko predstavil otroške priprave na prvo obhajilo. Napetost se je stopnjevala in končno je prišel veliki trenutek. Žarečih obrazov so začeli pristopati pred oltar, kjer so prvič prejeli Jezusa v podobi hostije. Hvaležnost otrok ne pozna meja, zato so se po končani mašni daritvi vsem zahvalili še posebej pa g. župniku Bogdanu Oražem in katehistinji Danici Rihar. Sledilo je obvezno slikanje najprej z župnikom, nato skupaj z domačimi, soprodniki, znanci. Po domovih se je slavje nadaljevalo še pozno v popoldne...

Romanje na Bavarsko in v Švico

Okrog štirideset Pograjcev, skupaj z župnikom Bogdanom se nas je pridružilo dekanijskemu romanju, ki je bilo od 26. do 30. aprila. Dva avtobusa romarjev in sedem duhovnikov nas je prvi dan pot vodila čez Avstrijo – mimo Salzburga, na Bavarsko. Najprej smo šli do Chiemsee-ja, kjer sta slovenska kneza Gorazd in Hotimir okoli leta 745 prejela krst. Proti večeru pa smo prispeli na cilj tega dneva, v Altetting, kjer je velika Marijina božja pot Nemcev in drugih evropskih narodov. Drugi dan naše poti smo se ustavili v Ottobeurenu na Bavarskem. Temu kraju daje veličastno podobo baročna romarska cerkev. Prevzeti od vsega lepega, kar je polepšalo tudi sončno vreme in cvetoča pomlad smo prispeli v Švico, kjer smo se ustavili ob mogočnih slapovih na reki Ren. Tako smo bili že na polovici našega romanja, dve noči smo še prespali v Einsiedelnu, kjer je v središču kraja velika Marijina cerkev s samostanom. Od tu smo se predzadnji dan odpeljali proti notranjosti Švice, med visoke gore, ki so bile pobeljene z novim snegom. Tudi goro Pilatus smo videli, kamor pelje najvišja zobata železnica na svetu. Med potjo smo občudovali poseljene bregove na katerih se pase živina. Njihove hiše imajo veliko lesa in se kar stapljajo s pokrajino – ta preprostost in povezanost z okoljem je razlog te lepote, ki ne dopušča, da bi nas kakšna neprimerna gradnja vznemirjala med potovanjem skozi te kraje. Nas pa so ta dan vseeno vznemirili kraji povezani s svetniškim likom svetega Nikolaja iz Flue (1417-1487), ki so ga klicali brat Klaus. Razlog njegovega svetništva je najprej to, da je bil kmet, mož in oče desetih otrok, ki je bil spoštovan daleč okoli. Sporazumno s svojo ženo Dorotejo je sledil notranjemu glasu, ki ga je vabil v samoto. Na tak način je preživel zadnjih dvajset let njegovega življenja. Znano je, da se je preživljal z vodo in svetim obhajilom, katerega je vsak dan zaužil pri sveti maši v Sachselu, ki je kakšno uro hoda oddaljena od njegovega preprostega bivališča v Ranftu. Brat Klaus je imel poseben božji dar – veliko je naredil za mir, s tem je vplival na politično življenje Švice in med drugim rešil tudi švicarsko konfederacijo pred razpadom. Njegov kip je postavljen pred vladno palačo v Bernu. Mi nismo obiskali njihovega glavnega mesta, ustavili pa smo se v Luzernu, ki je veliko kulturno središče Švice. Podobo temu mestu daje leseni most, ki je bil v zgodovini pomemben za prehode preko Alp. Ta most je večkrat gorel, a je obnovljen in še danes služi za povezavo mesta, ki leži ob reki Reuss. Od tu smo se mimo Zurichega jezera vračali v Einseidelen, kjer smo zvečer imeli križev pot ob postajah križevega pota, ki so postavljene po pobočju hriba nad mestom. S kalvarije smo imeli dober razgled na umetni smučarski skakalnici, ki sta nad mestom. Tudi zadnji dan našega romanja smo imeli sveto mašo – ta je bila v kapeli mogočne romarske cerkve v Einseidelenu. V to svetišče enkrat letno poromajo Slovenci, ki živijo v Švici. Nam se je pri tej nedeljski sveti maši, na nedeljo Dobrega pastirja pridružil duhovnik David (sošolec od našega župnika Bogdana), ki deluje med Slovenci v Švici. Poleg njega pa je prišla tudi Pograjka, Hostarjeva Jelka, ki že več desetletij dela v tej tuji deželi. Pri sveti maši smo preko teh dveh gostov občutili neko povezanost z vsemi našimi ljudmi po svetu, predvsem pa z vsemi duhovniki, ki so kot dobri pastirji za ovce, ki so jim zaupane. Mi smo se poslovili od duhovnika Davida in gospe Jelke in hkrati tega kraj. Pričeli smo se vračati proti domu. Med potjo po Švici smo se ustavili še v mestu Chur, kjer je služboval škof Alojzij Šuštar. Od tu pa smo se z vlakom odpeljali v St. Moritz, ki leži med mogočnimi hribi. Iz tega smučarskega središča smo nadaljevali našo pot proti Avstriji in Insbrucku ter naprej do Chemseeja, kjer smo prišli na že znano pot, ta nas je naprej vodila čez vso Avstrijo. Polni doživetij smo se srečno vrnili domov. Velika hvala gre najprej Bogu, da nam je naklonil tako lepe sončne dneve in dobre voditelje, predvsem p. Petra Lavriha, dekana, p. Marijana Čudna in našega župnika Bogdana. Ti so kot dobri pastirji skrbeli za našo dušno in telesno hrano.

Jelka Koprivec