Božič je in spet se bomo večkrat ustavljali ob jaslicah.
V letošnjih župnijskih jaslicah smo izhajali iz osnovnega
vodila letošnjega pastoralnega leta – Iz
roda v rod. Vsakodnevno se srečujemo z izgubo dragocenega znanja naših
prednikov. Tradicija, običaji večinoma tesno povezani z vero so nekdaj človeku
dajali smisel življenja. Danes smo večino tega zavrgli, spodsekavamo tudi
korenine naše vere. Hrastovo drevo v naših jaslicah ima pri tem močno
simboliko. Listje je rjavo, počasi odpada. Nekdaj je bil človek kot pokončen
hrast, ki sicer večkrat odvrže listje a se ob toplih pomladnih žarkih ponovno
obleče z novimi. Tudi z vero in tradicijo je tako, prenešena mlademu rodu spet živahno zabrsti in požene nove
sadove. Če pa drevesu požagamo korenine se zelenje več ne vrne in drevo kmalu
za vedno obleži. Lahko le po listju v
jaslicah prepoznate ali gre za jesen ali je hrastu požagana korenina?
Za kuliso jaslic nam nam služi nekdaj veličastna, a danes
skoraj izumrla Beneško-slovenska arhitektura. Hiše in hlevi stisnjeni eden ob
drugem, »ganki«, skupna dvorišča, gnojišča, svinjaki... Siloviti Furlanski
potres pred štirimi desetletji je močno
poškodoval tudi Posočje. Določene vasi so bile popolnoma uničene. Ena teh je
bila Breginj. Kljub temu da je bila vas močno poškodovana, bi se dalo mnogo
objektov obnoviti a je takratna oblast hotela drugače. Zasekali so v
tradicionalno arhitekturo in čudovito stavbno dediščino je zamenjalo sodobno
montažno naselje in s tem iz ene najlepših slovenske vasi naredilo...?! Le majhen delček tega je še moč videti v
breginjskem kotu(Ribidišče, Breginj...)
Tudi vera na slovenskem je preživela z roko v roki s
tradicijo. Rušenje tega z vnašanjem novega, modernega bo imelo podobne
posledice. Le če bomo obnavljali poškodovano, jo nadgrajevali in jo prenašali
naslednjim rodovom bo ta še naprej opora nam in našemu narodu, ter svetal
kažipot proti večni domovini. 