Okrog štirideset Pograjcev, skupaj z župnikom Bogdanom se
nas je pridružilo dekanijskemu romanju, ki je bilo od 26. do 30. aprila. Dva
avtobusa romarjev in sedem duhovnikov nas je prvi dan pot vodila čez Avstrijo –
mimo Salzburga, na Bavarsko. Najprej smo šli do Chiemsee-ja, kjer sta slovenska
kneza Gorazd in Hotimir okoli leta 745 prejela krst. Proti večeru pa smo
prispeli na cilj tega dneva, v Altetting, kjer je velika Marijina božja pot
Nemcev in drugih evropskih narodov. Drugi dan naše poti smo se ustavili v
Ottobeurenu na Bavarskem. Temu kraju daje veličastno podobo baročna romarska
cerkev. Prevzeti od vsega lepega, kar je polepšalo tudi sončno vreme in cvetoča
pomlad smo prispeli v Švico, kjer smo se ustavili ob mogočnih slapovih na reki
Ren. Tako smo bili že na polovici našega romanja, dve noči smo še prespali v
Einsiedelnu, kjer je v središču kraja velika Marijina cerkev s samostanom. Od
tu smo se predzadnji dan odpeljali proti notranjosti Švice, med visoke gore, ki
so bile pobeljene z novim snegom. Tudi goro Pilatus smo videli, kamor pelje
najvišja zobata železnica na svetu. Med potjo smo občudovali poseljene bregove
na katerih se pase živina. Njihove hiše imajo veliko lesa in se kar stapljajo s
pokrajino – ta preprostost in povezanost z okoljem je razlog te lepote, ki ne
dopušča, da bi nas kakšna neprimerna gradnja vznemirjala med potovanjem skozi
te kraje. Nas pa so ta dan vseeno vznemirili kraji povezani s svetniškim likom
svetega Nikolaja iz Flue (1417-1487), ki so ga klicali brat Klaus. Razlog
njegovega svetništva je najprej to, da je bil kmet, mož in oče desetih otrok,
ki je bil spoštovan daleč okoli. Sporazumno s svojo ženo Dorotejo je sledil
notranjemu glasu, ki ga je vabil v samoto. Na tak način je preživel zadnjih
dvajset let njegovega življenja. Znano je, da se je preživljal z vodo in svetim
obhajilom, katerega je vsak dan zaužil pri sveti maši v Sachselu, ki je kakšno
uro hoda oddaljena od njegovega preprostega bivališča v Ranftu. Brat Klaus je
imel poseben božji dar – veliko je naredil za mir, s tem je vplival na
politično življenje Švice in med drugim rešil tudi švicarsko konfederacijo pred
razpadom. Njegov kip je postavljen pred vladno palačo v Bernu. Mi nismo
obiskali njihovega glavnega mesta, ustavili pa smo se v Luzernu, ki je veliko
kulturno središče Švice. Podobo temu mestu daje leseni most, ki je bil v
zgodovini pomemben za prehode preko Alp. Ta most je večkrat gorel, a je
obnovljen in še danes služi za povezavo mesta, ki leži ob reki Reuss. Od tu smo
se mimo Zurichega jezera vračali v Einseidelen, kjer smo zvečer imeli križev
pot ob postajah križevega pota, ki so postavljene po pobočju hriba nad mestom. S
kalvarije smo imeli dober razgled na umetni smučarski skakalnici, ki sta nad
mestom. Tudi zadnji dan našega romanja smo imeli sveto mašo – ta je bila v
kapeli mogočne romarske cerkve v Einseidelenu. V to svetišče enkrat letno
poromajo Slovenci, ki živijo v Švici. Nam se je pri tej nedeljski sveti maši,
na nedeljo Dobrega pastirja pridružil duhovnik David (sošolec od našega župnika
Bogdana), ki deluje med Slovenci v Švici. Poleg njega pa je prišla tudi
Pograjka, Hostarjeva Jelka, ki že več desetletij dela v tej tuji deželi. Pri
sveti maši smo preko teh dveh gostov občutili neko povezanost z vsemi našimi ljudmi
po svetu, predvsem pa z vsemi duhovniki, ki so kot dobri pastirji za ovce, ki
so jim zaupane. Mi smo se poslovili od duhovnika Davida in gospe Jelke in
hkrati tega kraj. Pričeli smo se vračati proti domu. Med potjo po Švici smo se
ustavili še v mestu Chur, kjer je služboval škof Alojzij Šuštar. Od tu pa smo
se z vlakom odpeljali v St. Moritz, ki leži med mogočnimi hribi. Iz tega
smučarskega središča smo nadaljevali našo pot proti Avstriji in Insbrucku ter
naprej do Chemseeja, kjer smo prišli na že znano pot, ta nas je naprej vodila
čez vso Avstrijo. Polni doživetij smo se srečno vrnili domov. Velika hvala gre
najprej Bogu, da nam je naklonil tako lepe sončne dneve in dobre voditelje,
predvsem p. Petra Lavriha, dekana, p. Marijana Čudna in našega župnika Bogdana.
Ti so kot dobri pastirji skrbeli za našo dušno in telesno hrano.
Jelka Koprivec
Na Binkoštno nedeljo, 27. 05. 2012, je 30 tretješolcev prvič pristopilo k oghajilni mizi. Na ta srečni dogodek so se pripravljali kar tri dolga leta - zadnje mesece pa še prav skrbno. Že od začetka letošnjega veroučnega leta so bile vse misli in delo uprjene na ta dan. V Adventu so obiskovali devetdnevnico, v postu so hodili k križevem potu. Še prav posebej so se potrudili zadnji mesec, ko so redno obiskovali šmarnično pobožnost. Zadnji petek so se skupaj s starši zbrali pri sveti spovedi. Starši so poskrbeli tudi za zunanjo lepoto praznika, saj so skrbno očistili cerkev in prostor pred župniščem od koder je v nedeljo krenil sprevod v cerkev. Pred vhodom v cerkev so postavili mlajčke, ki so že na daleč oznanjali, da imamo v župniji prvoobhajance. V nedeljo so slovesni praznik prvi oznanili zvonovi, ki so se oglasili pod rokami domačih pritrkovalcev. Ob vstopu v slovesno okrašeno cerkev je prvoobhajance pozdravila tudi pesem domačega otroškega pevskega zbora, pri katerem jih tudi veliko prepeva. Sveto mašo je ob asistenci diakona Samota daroval domači župnik Bogdan. Na začetku so starši otrokom izročili sveče, prižgane ob velikonočni sveči, otroci so nato izpovedali vero. V pridigi je g. župnik na kratko predstavil otroške priprave na prvo obhajilo. Napetost se je stopnjevala in končno je prišel veliki trenutek. Žarečih obrazov so začeli pristopati pred oltar, kjer so prvič prejeli Jezusa v podobi hostije. Hvaležnost otrok ne pozna meja, zato so se po končani mašni daritvi vsem zahvalili še posebej pa g. župniku Bogdanu Oražem in katehistinji Danici Rihar. Sledilo je obvezno slikanje najprej z župnikom, nato skupaj z domačimi, soprodniki, znanci. Po domovih se je slavje nadaljevalo še pozno v popoldne...
